Predavanje obravnava možnost vzhodnoevropske filozofije tehnologije s poudarkom na njenem nečloveškem ali postčloveškem potencialu. Na podlagi del poljskega pisatelja, filozofa in zdravnika Stanisława Lema raziskuje, kako so njegovi spisi odražali sodobno zgodovino Poljske, in preučuje, zakaj so vzhodnoevropski intelektualci v nasprotju s tistimi v mnogih drugih postkolonialnih in postimperialnih regijah v tistem času sprejeli tehnološki pospešek, ne pa ga zavrnili. Prav tako obravnava, kako Lemova tehnološka perspektiva izpodbija humanistična načela in prevladujoče filozofije njegovega časa, saj predstavlja izrazito “antihumanistično držo”, ki izhaja iz njegovih izkušenj nacistične in sovjetske okupacije, njegove izobrazbe doktorja medicine z zanimanjem za biotehnologijo ter njegovih študij teologije, teorije informacij in filozofije. Pri ponovnem branju njegovega dela v sodobnem času je govora o tem, da sama tehnologija ni le posoda za politično in družbeno dinamiko, temveč nečloveška in ne povsem obvladljiva vzročnost. Poleg tega raziskuje možnosti tehnološkega oblikovanja, ki so v skladu z dolgoročnimi evolucijskimi potmi in ne s pogojno družbeno moralo.

Bogna Konior je docentka za interaktivne medijske umetnosti (IMA) na Newyorški univerzi v Šanghaju. Je tudi raziskovalka v programu Antikythera za spekulativno računalništvo na inštitutu Berggruen in mentorica v programu Synthetic intelligence na Medialab-matadero Madrid. Njen trenutni akademski projekt je posvečen poljskemu pisatelju znanstvene fantastike in filozofu Stanislawu Lemu ter njegovemu zanemarjenemu prispevku k teoriji biotehnološke evolucije avtonomnega razuma. Izvaja tudi multimedijski raziskovalni projekt o ženskem katoliškem misticizmu kot zgodnji obliki kibernetskega feminizma.

Althusserjev teoretski antihumanizem je treba razumeti v njegovih kompleksnih in večplastnih razlogih. Najprej historiografski razlog: na podlagi koncepta “problematike”, ki ga je Althusser razvil iz znanega odlomka Nemške ideologije in koncepta coupure iz Bachelardove epistemologije Althusser pripravi rekonstrukcijo marksistične misli, ki nam omogoča prepoznati njeno izvirnost prav v oddaljevanju od Feuerbachovega teoretskega humanizma. Ta historiografska rekonstrukcija Althusserju omogoča, da zavzame teoretsko stališče, ki bi ga lahko povzeli v smislu strukturalističnega branja marksizma v dialogu in kritični napetosti z lacanovskim branjem Freuda. Ta teoretski razlog prinaša dve pomembni politični drži: po eni strani proti tako imenovanemu zahodnemu marksizmu, ki z vrednotenjem Feuerbachovega humanizma iz Rokopisov iz leta 1844 dejansko ponuja medrazredno branje Marxa, po drugi strani pa proti Kruščovemu socialističnemu humanizmu, ki na koncu ne obračuna s stalinizmom. Na podlagi te rekonstrukcije bomo skušali raziskati meje in perspektive te drže za sodobno teoretsko-politično obzorje.

Vitorrio Morfino je redni profesor zgodovine filozofije na Univerzi Milan-Bicocca in vodja magistrskega študija kritične teorije družbe. Bil je gostujoči profesor na Universidade de São Paulo, Université Paris 1 Panthéon-Sorbonne, Université Bordeaux-Montaigne in Universidad nacional de Cordoba ter Directeur de Programme na Collège international de philosohie. Je avtor knjig Il tempo e l’occasione. L’incontro Spinoza Machiavelli (Milano, 2002, Pariz, 2012), Incursioni spinoziste (Milano, 2002), Il tempo della moltitudine (Rim, 2005, Pariz, 2010, Madrid, 2013, Santiago, 2015), Plural Temporality. Transindividuality and the aleatory between Spinoza and Althusser (Leiden, 2014), Genealogia di un pregiudizio. L’immagine di Spinoza in Germania da Leibniz a Marx (Hildesheim, 2016) in Intersoggettività e transindividualità. Materiali per un’alternativa (Rim, 2002). Je urednik revij Quaderni materialisti in Décalages. An Althusserian journal.

To keynote predavanje obravnava dediščino antihumanizma v kontekstu računalništva in njegove filozofije. Trenutni razvoj umetne inteligence (UI) potrjuje vse večjo avtonomijo računalniške avtomatizacije. Današnji računalniški sistemi lahko sprejemajo odločitve in ustvarjajo nove podatke brez večjega sodelovanja človeka. Zaradi družbenih tveganj, ki jih prinaša takšno širjenje kvaziavtonomnih računalniških agentov, se tehnološka podjetja, zakonodajni organi in akademska sfera pogosto zavzemajo za “na človeka osredotočen” pristop, ki naj bi programiranje in uporabo umetne inteligence uskladil s človeškimi vrednotami in cilji ter tako domnevno povečal preglednost in zaupanje v rezultate teh strojev. V retoriki umetne inteligence, osredotočene na človeka, je mogoče najti številne konceptualne omejitve, ki jih je antihumanizem že prepoznal v fundamentalističnih in subjektivističnih predpostavkah in ciljih zahodne filozofske tradicije. V tem predavanju bodo izpostavljene nekatere od teh zahtevnih omejitev. V okviru predavanja pa bodo problematizirane tudi dediščine antihumanizma. Čeprav je antihumanizem usmerjal humanistične vede, je zamudil številne priložnosti za novo konceptualizacijo tehnologije. Kaj bi bilo treba ohraniti in kaj nasprotno zavreči iz teoretskega antihumanizma, ko predlagamo spekulativno filozofijo računalništva? Da bi odgovorili na to vprašanje, se bo predavanje osredotočilo na posledice preseganja standardnega antropomorfnega in antropološkega horizonta, pri čemer bo ohranilo subjektivnost in reprezentacijo kot dva ključna koncepta za ukvarjanje ne le z računalniškimi stroji, temveč tudi s simbolnim redom, ki ga ti strukturno proizvajajo in vzdržujejo.

M. Beatrice Fazi je filozofinja, znana po svojem delu na področju filozofije računalništva, filozofije tehnologije in filozofije medijev. Njene raziskave se osredotočajo na ontologije in epistemologije, ki jih ustvarja sodobna tehnoznanost, zlasti v povezavi z vprašanji umetne inteligence in računalništva ter njunim vplivom na kulturo in družbo. Je predavateljica digitalne humanistike na Fakulteti za medije, umetnost in humanistiko Univerze v Sussexu v Združenem kraljestvu. Je avtorica knjige Contingent Computation: Abstraction, Experience, and Indeterminacy in Computational Aesthetics, ki je je leta 2018 izšla pri založbi Rowman & Littlefield International.

Uporabnikom prijazne generativne tehnologije umetne inteligence, kot so Dall-E, ChatGPT in Runway, po mnenju številnih komentatorjev napovedujejo napad nerealnih, informacijskih simulakrov. Medijski teoretik Matthew Kirschenbaum je na primer napovedal “besedilnopokalipso”, v kateri se bodo besedila, katerih avtor je človek, izgubila v morju strojno generiranih faksimilov. (Kdo med nami, ki poučujemo predmete z intenzivnim branjem in pisanjem, se ni spraševal, ali ne bodo kritične sposobnosti naših učencev zaradi enostavnosti in dostopnosti generativne umetne inteligence ugasnile še preden se bodo sploh vžgale?) Toda ali je položaj res tako preprost in dobro opredeljen, da lahko govorimo o nečloveški informatiki, ki stoji nasproti domnevnemu agenstvu, izvirnosti in kritičnemu duhu človeških bralcev in piscev? Predavanje zagovarja novo formulacijo problema, ki bo pozorna na to, kako nedavne tehnologije umetne inteligence grozijo, da bodo utrdile in celo povzdignile anahronistični humanizem. Le s preoblikovanjem tega zakoreninjenega nasprotja med tehniko in človekom lahko dosežemo ustrezno humanistično (ali antihumanistično) filozofijo, ki bo ustrezala zahtevam sedanjosti.

Bernard Dionysius Geoghegan je medijski teoretik in sopredseduje posebni interesni skupini SCMS za filozofijo in teorijo. Predaval je na univerzah v New Havenu, Parizu, Londonu, Evanstonu in Göteborgu. Pri založbi univerze Duke je leta 2024 izšla njegova knjiga Code: From information theory to French theory, njegovi eseji o zgodovini medijev pa izhajajo v revijah, kot so Representations, Critical inquiry, in Grey room. Deluje tudi kot kustos na področju medijskih in okoljskih študij.