konference je preveriti relevantnost in aktualnost zapuščine izvirnega teoretskega antihumanizma, francoske teorije 60h, uvožene v 80h, ki je Ljubljano postavila na svetovni intelektualni zemljevid. Medtem ko se dekonstrukcija ni nikoli zares uveljavila in se je deleuzovstvo razvilo pozneje in v drugačnih okoliščinah, sta oba prvotna tokova ljubljanske teorije - lacanovska psihoanaliza in althusserjanski historični materializem - kljub razlikam in nesoglasjem poudarjala dve ključni antihumanistični načeli: kritiko humanističnega razumevanja subjekta in subjektivnosti ter koncept procesa brez subjekta.

V tem smislu je antihumanizem predstavljal obetaven začetek kopernikanske travme za humanistiko, čeprav je ta, gledano nazaj, ostala nedokončana. Fascinacija s stroji in kibernetiko, značilna za francosko teorijo 60h, je ostala neopažena; vzporedni razvoji, kot sta bila medijska arheologija 80h ali akceleracionizem 90h, so bili prezrti; na potencialno plodna srečanja z računalniško teorijo in nevroznanostjo pa se gleda s sumničavostjo. Posledično je sodobna ljubljanska teorija videti kot tematski park z neškodljivimi atrakcijami, ki spominjajo na njene kopernikansko-travmatske začetke, le brez prvotnega občutka nevarnosti.

A vseeno konferenca ne bo primarno obsedena s preteklostjo (niti v nostalgičnem niti v kritičnem načinu), temveč bo predstavljala iskanje načinov, kako naj prihodnost deluje v sedanjosti kot v primeru izvirnega antihumanizma. Poleg prvotnega antihumanizma in kasnejšega akceleracionizma ter medijske arheologije bomo tako raziskovali sodobne inhumanistične in komputacijske teorije; prepletanja med teorijo, popularno kulturo in znanstveno fantastiko; AI kot epistemološki prelom in kopernikansko travmo; odnos med pobeglo tehniko in kapitalistično dinamiko; ksenofeminizem; vprašanje avtonomne tehnologije in še veliko več.

Konferenca bo odprta za javnost in kotizacije ne bo.

Delovna jezika konference bosta slovenščina in angleščina.