Descartes v Meditacijah zapiše: “Ravnokar vidim z okna ljudi, ki hodijo po trgu /.../ a kaj vidim razen klobukov in oblek, pod katerimi bi se lahko skrivali avtomati?” Kaj pa, če bi se ti “ljudje” ali “avtomati” začeli kolektivno spotikati in padati ali metati pite drug v drugega? Končali bi pri humorju in Bergsonovi slavni diagnozi: “Drže, geste in gibanja človekovega telesa so smešni natanko v tisti meri, kolikor nam to telo daje misliti na preprost mehanizem.” Smejemo se človeškim avtomatizmom, vendar se hkrati smejemo mehanično, ali kot pravi Bergson: “Smeh je samo učinek mehanizma, ki ga je razvila v nas narava”. Komičnega morda “ne bomo našli drugje kot v območju človeškega”, vendar je na neki način posrednik med dvema avtomatizmoma: mehanično dejavnostjo, ki se ji smejimo, in mehaničnim smehom. Humor je morebiti res korektiv, vendar v imenu česa: humanizma ali inhumanizma? Če je De Quinceyjev Kant raztreseni komični lik, o katerem govori Bergson, mar enako ne velja za Bergsona, ko razpravlja z Einsteinom?

Marko Bauer je prevajalec, urednik, ustvarjalec memov in nepisec. S Primožem Krašovcem soureja knjižno serijo Izhodi (pri založbi Sophia), ki išče povezave med humanistiko, znanostjo, tehnologijo in literaturo. Z drugimi besedami, zanimata ga predvsem zeitgeist (hype, pop) in humor. Živi v Ljubljani, kar je že samo po sebi šala.

Medtem, ko se zdi, da se vrzel v sposobnostih med umetnimi nevronskimi mrežami in ljudmi neizogibno zmanjšuje, se utapljamo v nerazumljivem šumu, strahu in zanikanju. Tehnologija, ki se postopoma razvija zadnjih nekaj desetletij, je pogosto predstavljena kot nekaj povsem novorojenega in hkrati povsem preveč abstraktnega in tujega, da bi jo lahko obravnavali kot človeka v kakršni koli vlogi. Zgodovinsko gledano lahko antihumanizme razumemo kot bolj ali manj diskretne dekonstrukcije številnih manifestacij človeške izjemnosti, ki pa še vedno izhajajo iz njenih esencialističnih izhodišč. Inhumanizem je poskus nove formulacije osrednjega problema te psevdodihotomije, ki je destilacija človeškega razumskega jedra kot zmožnosti in zavezanosti k nenehni normativni samoreviziji v diskurzivnem prostoru razlogov. V tem prispevku trdiva, da obstajajo pomembne podobnosti med tem, kako veliki jezikovni modeli in ljudje strukturirajo svoje podobe sveta in da te podobnosti lahko vplivajo na naše samorazumevanje in naše zaveze. V ta namen predstavljamo predhodno raziskavo umetnih nevronskih mrež kot ogledala za samospraševanje človeštva glede na to, kako latentni prostori VJM robustno vgrajujejo semantične zemljevide pomena kot vektorje. Isti proces je na delu z vgrajevanjem podatkov o uporabnikih platform, ki se materializira z informiranjem kontraintuitivnih algoritemskih meta manevrov korporacij z velikimi količinami vektoriziranih vedenjskih podatkov. Skozi prizmo breztelesnega topološkega modela razuma in v luči spekulativnega vpogleda v metastabilnost semiotično kodirane usmerjenosti VJM vidimo nestanovitnost UNM vektorske poravnave vrednosti ne le kot izziv, temveč hkrati kot priložnost.

Lea Sande je študentka Sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dela kot novinarka na alternativni skupnostni radijski postaji Radio študent, kjer piše v okviru Redakcije za kulturo in humanistične vede. Pri svojem delu poroča o novih tehnologijah in njihovi implementaciji v kulturi, piše recenzije in kontekstualizira novo izdana teoretska dela ter kritično analizira pogosto zavržene oblike medijev, kot so stripi in videoigre.

Tisa Troha raziskuje robne pogoje arhitekturnega polja. Od leta 2021 je magistrica arhitekture na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Njen teoretsko-fikcijski projekt zaključnega dela kartira inhumano perspektivo arhitekture kot nečloveške tehnike zunanjosti. Je članica uredniškega odbora revije za umetnostno teorijo in fikcijo Šum, ob delu pa se izobražuje kot grafična in zvočna oblikovalka.

Opredelitev spektralne ravni kot nebinarne alternative dihotomiji fizično-mentalno in poudarjanje njenega pomena v kontekstu sodobne filozofije in političnih diskurzov. Poskus oblikovanja njenega “zemljevida”, sestavljenega iz memov, ki nadomeščajo nenehno spreminjajoče se izreke in modne besede z njihovim stacionarnim subjektivnim in moralnim lociranjem znotraj ravnine. Razprava o nečloveški naravi človeštva kot entitete kolektivne zavesti, ki se sooča s posameznikom in ozemlji, ki jih omenjeni posameznik posledično začrta, da bi si povrnil iluzijo moči in delovanja. Povezava med spektralnimi in fizičnimi ozemlji, mesto kot identiteta/diskurz/avatar.

Stefan Kafidov je preveč-na-internetu študent Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, smer kulturologija, ki trenutno poskuša raziskati naravo digitalnih diskurzov, njihov razvoj in nastajajoče težnje, njihov vpliv na razumevanje jaza in psihičnih nagonov.

Predavanje obravnava možnost vzhodnoevropske filozofije tehnologije s poudarkom na njenem nečloveškem ali postčloveškem potencialu. Na podlagi del poljskega pisatelja, filozofa in zdravnika Stanisława Lema raziskuje, kako so njegovi spisi odražali sodobno zgodovino Poljske, in preučuje, zakaj so vzhodnoevropski intelektualci v nasprotju s tistimi v mnogih drugih postkolonialnih in postimperialnih regijah v tistem času sprejeli tehnološki pospešek, ne pa ga zavrnili. Prav tako obravnava, kako Lemova tehnološka perspektiva izpodbija humanistična načela in prevladujoče filozofije njegovega časa, saj predstavlja izrazito “antihumanistično držo”, ki izhaja iz njegovih izkušenj nacistične in sovjetske okupacije, njegove izobrazbe doktorja medicine z zanimanjem za biotehnologijo ter njegovih študij teologije, teorije informacij in filozofije. Pri ponovnem branju njegovega dela v sodobnem času je govora o tem, da sama tehnologija ni le posoda za politično in družbeno dinamiko, temveč nečloveška in ne povsem obvladljiva vzročnost. Poleg tega raziskuje možnosti tehnološkega oblikovanja, ki so v skladu z dolgoročnimi evolucijskimi potmi in ne s pogojno družbeno moralo.

Bogna Konior je docentka za interaktivne medijske umetnosti (IMA) na Newyorški univerzi v Šanghaju. Je tudi raziskovalka v programu Antikythera za spekulativno računalništvo na inštitutu Berggruen in mentorica v programu Synthetic intelligence na Medialab-matadero Madrid. Njen trenutni akademski projekt je posvečen poljskemu pisatelju znanstvene fantastike in filozofu Stanislawu Lemu ter njegovemu zanemarjenemu prispevku k teoriji biotehnološke evolucije avtonomnega razuma. Izvaja tudi multimedijski raziskovalni projekt o ženskem katoliškem misticizmu kot zgodnji obliki kibernetskega feminizma.

Tehnološko prežete družbe so globalna realnost, feministične, kvir, kritične rasne, dekolonialne in krip teorije pa so ključne pri zagotavljanju kritičnih analiz in načinov drugačnega zamišljanja, proizvajanja in uporabe tehnologij. Ta okrogla miza ponuja vpogled v posebno številko revije Feminist Encounters, ki bo posvečena feminističnim tehno-imaginarijem (izide jeseni 2025). Številka na novo preučuje prepletenost tehnologije in domišljije z različnih feminističnih perspektiv v disciplinah, kot so STS, filozofija in kritična teorija, medijska zgodovina in medijska arheologija, kulturna zgodovina ter kulturne in primerjalne literarne vede. Številka, ki so jo kot gostujoče urednice uredile Katja Čičigoj, Natalija Majsova in Jasmina Šepetavc, združuje raznolike prispevke, ki na nove načine izražajo, kako prek emancipatornih družbenih imaginarijev tehnoloških inovacij tehnologija in feminizem v sodobnih družbah vplivata druga na drugo. Antihumanistična teoretska dediščina in njene nedavne posthumanistične artikulacije so feministkam in drugim obrobno umeščenim subjektom ponudile pomembne vire za izražanje njihove izključenosti iz glavnega toka tehnološkega oblikovanja, razvoja in uporabe ter za zamišljanje alternativ. Še vedno pa je težko razumeti, kako lahko feministične, queer, kritične rasne in dekolonialne emancipacijske poglede na tehnologijo popolnoma ločimo od humanističnega etosa in teoretskega okvira: kako lahko razmišljamo o zatiralskih in emancipatornih oblikah razvoja in uporabe tehnologije brez sklicevanja na humanistične pojme, kot so posredovanje, odgovornost ali pravičnost? Ta okrogla miza, ki se ukvarja s to napetostjo, ki je sestavni del odnosa emancipatornih teorij in praks do antihumanistične in posthumanistične misli, prelamlja glavno temo konference z različnimi feminističnimi in emancipatornimi perspektivami.

Sodelujejo:
Jennifer L. Lieberman je profesorica angleščine in direktorica interdisciplinarnih programov na Univerzi Severna Florida. Je avtorica knjige Power lines: Electricity in American life and letters, 1882-1952, ki je leta 2017 izšla pri založbi MIT press in si leta 2019 prislužila častno omembo za knjižno nagrado Michelle Kendrick na področju literature in znanosti. Objavila je tudi več kot ducat člankov, v katerih obravnava medsebojno vplivanje teles, tehnologije in kulture. Jennifer je interdisciplinarna znanstvenica, ki je bila štipendistka knjižnice in muzeja Bakken, ustanove Smithsonian, Raziskovalnega inštituta za humanistiko na univerzi Illinois in Nacionalne znanstvene fundacije.

Stephanie B. Jordan je docentka na Oddelku za medije in informacije ter osrednja sodelavka Centra za spol v globalnem kontekstu na državni univerzi v Michiganu. Pri svojem delu raziskuje družbene in etične posledice velikih podatkov na področju podnebnih in oceanskih znanosti s poudarkom na razvoju infrastrukture, delu in politiki. Na konferencah ACM o človeških dejavnikih v računalniških sistemih (CHI) in računalniško podprtem sodelovalnem delu (CSCW) je prejela častno omembo, med drugim pa je bila objavljena v revijah Journal of communication, Interactions magazine in priročniku Routledge handbook on art. Njeno delo prispeva k različnim področjem in podpodročjem ter črpa iz njih, zlasti iz feminističnih študij tehnoznanosti in infrastrukture, računalniško podprtega sodelovalnega dela, interakcije človek-računalnik, študij dela, queer študij, kritičnih rasnih študij, študij znanosti in tehnologije ter znanstvene politike.

Maruška Nardoni je doktorska raziskovalka na Centru za družbene študije znanosti in asistentka na Fakulteti za družbene vede ter Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Njena doktorska disertacija raziskuje monetizacijo uporabniških podatkov v ekosistemih platform s posebnim poudarkom na vlogi strojnega učenja. Njeno raziskovanje združuje pristope sociologije znanosti in tehnologije s politično ekonomijo. V širšem smislu njeni akademski interesi vključujejo zgodovino znanosti, epistemologijo, kompleksne inženirske sisteme in modeliranje sprejemanja tehnologije.

Pia Brezavšček je filozofinja in umetnostna zgodovinarka, glavna urednica revije Maska, dvojezične revije za sodobne uprizoritvene umetnosti, s sedežem v Ljubljani. Kot kulturna delavka deluje v več vlogah—urednica, publicistka, kritičarka, teatrologinja in dramaturginja (sodelovala je s Saško Rakef, Magdaleno Reiter in Baro Kolenc). Bila je med soustanovitelji in prvimi uredniki spletnega portala www.neodvisni.art, ki se ukvarja s kritiko lokalnih uprizoritvenih umetnosti. V letih 2017-2020 je bila predsednica Društva za sodobni ples Slovenije. Vodi tečaje in delavnice (zgodovina in teorija sodobnega plesa) ter objavlja članke v različnih publikacijah.

Katja Čičigoj (univerzitetna asistentka, Inštitut za filozofijo, Univerza v Celovcu) objavlja o evropski filozofiji 20. stoletja, kritični teoriji, feministični misli in estetiki. Prevedla in napisala je znanstveni uvod v knjigo Shulamith Firestone Dialektika spola (2019) ter uredila zbornik člankov na to temo (2023). Je sourednica posebnih izdaj o visceralni telesnosti (Studies in the maternal) in queer filmu v Vzhodni Evropi (Apparatus). Katja je študentska članica usmerjevalnega odbora mednarodnega društva Simone de Beauvoir, kjer koordinira raziskovalno skupino o Beauvoir in marksizmu, ki jo je soustanovila. Trenutno začenja raziskovalni projekt o prednosečnosti.

Jasmina Šepetavc je docentka za kulturologijo na Univerzi v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s filmsko, feministično in kvir teorijo. Njena dela so bila objavljena v različnih revijah in zbornikih (Ekran, Kino!, Družboslovne razprave, Studies in European cinema, Studies in Eastern European cinema etc.). Sodeluje v uredniških ekipah slovenske akademske revije Družboslovne razprave ter slovenske revije za film in televizijo Ekran. Trenutno je sourednica dveh posebnih številk: Periferne vizije alternativnih prihodnosti: Feministične tehnoimaginacije (Feminist encounters) in Queer kino v Vzhodni Evropi (Apparatus). Deluje tudi kot filmska kritičarka in selektorica filmskih festivalov ter je članica mednarodne zveze filmskih kritikov Fipresci.

Natalija Majsova je izredna profesorica za kulturne študije na Univerzi v Ljubljani (Fakulteta za družbene vede). Majsova raziskuje na področju spominskih študij, filmskih in medijskih študij, interpretacije dediščine in (post)socialističnih popularnih kultur. Posebej jo zanimajo mehanizmi kolektivnega spomina in spominske prakse na stičišču projekcij prihodnosti in imaginacij preteklosti v kontekstu tehnoloških transformacij. Je avtorica knjige Memorable futures: Soviet SF cinema and the space age (Lexington Books, 2021) in glavna sourednica revije Družboslovne razprave.

Althusserjev teoretski antihumanizem je treba razumeti v njegovih kompleksnih in večplastnih razlogih. Najprej historiografski razlog: na podlagi koncepta “problematike”, ki ga je Althusser razvil iz znanega odlomka Nemške ideologije in koncepta coupure iz Bachelardove epistemologije Althusser pripravi rekonstrukcijo marksistične misli, ki nam omogoča prepoznati njeno izvirnost prav v oddaljevanju od Feuerbachovega teoretskega humanizma. Ta historiografska rekonstrukcija Althusserju omogoča, da zavzame teoretsko stališče, ki bi ga lahko povzeli v smislu strukturalističnega branja marksizma v dialogu in kritični napetosti z lacanovskim branjem Freuda. Ta teoretski razlog prinaša dve pomembni politični drži: po eni strani proti tako imenovanemu zahodnemu marksizmu, ki z vrednotenjem Feuerbachovega humanizma iz Rokopisov iz leta 1844 dejansko ponuja medrazredno branje Marxa, po drugi strani pa proti Kruščovemu socialističnemu humanizmu, ki na koncu ne obračuna s stalinizmom. Na podlagi te rekonstrukcije bomo skušali raziskati meje in perspektive te drže za sodobno teoretsko-politično obzorje.

Vittorio Morfino je redni profesor zgodovine filozofije na Univerzi Milan-Bicocca in vodja magistrskega študija kritične teorije družbe. Bil je gostujoči profesor na Universidade de São Paulo, Université Paris 1 Panthéon-Sorbonne, Université Bordeaux-Montaigne in Universidad nacional de Cordoba ter Directeur de Programme na Collège international de philosohie. Je avtor knjig Il tempo e l’occasione. L’incontro Spinoza Machiavelli (Milano, 2002, Pariz, 2012), Incursioni spinoziste (Milano, 2002), Il tempo della moltitudine (Rim, 2005, Pariz, 2010, Madrid, 2013, Santiago, 2015), Plural Temporality. Transindividuality and the aleatory between Spinoza and Althusser (Leiden, 2014), Genealogia di un pregiudizio. L’immagine di Spinoza in Germania da Leibniz a Marx (Hildesheim, 2016) in Intersoggettività e transindividualità. Materiali per un’alternativa (Rim, 2002). Je urednik revij Quaderni materialisti in Décalages. An Althusserian journal.

Nastavke antihumanizma bomo pregnetli skozi štiri animirane kratkometražne stvaritve, ki razkrajajo klasične predstave o človekovi vrednosti in prihodnosti. Arka potopi iluzijo razkošja v metaforo civilizacijske praznine, Mikrokaseta skozi odpadni predmet izrisuje naključja kot temelj naše eksistence, www.s-n-d.si kolažira digitalne artefakte v apokaliptične portrete koncev človeštva ... Program, ki ga povezuje dvom v antropocentrično misel, osvetljuje krhkost humanističnih idealov ter preizprašuje mesto in prihodnost človeka v neizprosnem univerzumu.

Arka
Natko Stipaničev, Hrvaška, 2020, 15’
Razkošna čezoceanska ladja za križarjenje pluje po morju.

Mikrokaseta – najmanjša kaseta, kar sem jih videl / Mikrokazeta: najmanja kazeta koju sam ikad vidio
Igor Bezinović, Ivana Pipal, Hrvaška, 2020, 19’
Zoki slučajno najde mikrokaseto na kupu smeti sredi velikega odlagališča odpadkov na otoku Lošinj. Skozi raziskovanje odvrženega predmeta se film poklanja naključju in domišljiji.

www.s-n-d.si
Sara Bezovšek, Slovenija, 2021, 14’
Avtorico so pritegnili različni apokaliptični scenariji, ki bi lahko vodili v konec sveta, kakršnega poznamo. Na spletu najden vizualni material v obliki kratkih videov, memejev, fotografij, gifov, emotikonov in različnih zunanjih povezav je kolažirala s svojimi lastnimi deli ter tako ustvarila kompleksen in vizualno nasičen narativ.

+ Film presenečenja

Program smo pripravili v sodelovanju s FeKK - Festivalom kratkega filma v Ljubljani.

Besedila zabavne glasbe lahko obravnavamo kot avtentični izraz človeškega subjekta in hkrati kot eno najbolj generičnih, predvidljivih in klišejskih oblik teksta, ki bi jo zlahka nadomestilo strojno generiranje. Običajno prikazujejo zgodbo, ki je vsem znana, hkrati pa so sumljivo umetna in banalna: moon je navadno blizu june, ljubezen je navadna, govoreči subjekt pa je nekako lažen. To je še posebej očitno v pristopu velikih podatkov, ki ga uporabljamo za analizo glasbenih besedil priljubljenih pesmi na slovenskih radijskih postajah in digitalnih platformah v regiji Zahodnega Balkana. Naša raziskava temelji na prejšnjih študijah o glasbenih besedilih (Frith, Peatman 1944, Mooney 1954, Hirsch 1971, Gerschwin 1971, DeWall idr. 2011, Interiano idr. 2018), ki so pokazale, kako spremembe v besedilih pesmi odražajo družbene spremembe. Današnje spremembe v besedilih pesmi, za katere se zdi, da dajejo prednost antisocialnim in materialističnim vrednostnim sistemom (kot ugotavljajo številni kritiki današnjega mainstream rapa), so strukturno podobne tistim, ki so se zgodile v zgodnejših časih pop kulture med 50. in 60. leti prejšnjega stoletja, ko so postala veliko bolj priljubljena “nekonvencionalna sporočila o seksu, drogah in politiki” (Hirsch 1971). V obeh primerih se zdi presenetljivo, da si kontrakulturo vedno prilasti “tuja” subjektivnost kapitala/tehnologije. Vsi smo ujeti v svoje popkulturne sanje, v ljubezenske zgodbe, ki jih nismo nikoli doživeli. Vsi smo ujeti, kot je trdil Brian Massumi, “v enakih predmestnih domovih, v predvidljivih karierah, v prikupnih hobijih, ki ponujajo nadzorovano ponovno povezanost s podčloveškimi delnimi objekti, če le ne uidejo iz rok. Ste videli mojo zbirko kamnov?”

Jernej Kaluža je doktor filozofije. Zaposlen je kot raziskovalec na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja in kot docent na Oddelku za kulturne študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njegovi strokovni raziskovalni interesi so usmerjeni na področje medijskih, novinarskih in popkulturnih študij, kritične teorije in (post)strukturalizma. V preteklosti je delal kot mladi raziskovalec na inštitutu Nova revija ter kot novinar in odgovorni urednik alternativne radijske postaje Radio Študent. Svoje prispevke je objavljal v različnih slovenskih in nekaterih mednarodnih revijah (Javnost, Deleuze and Guattari studies, IAFOR Journal of media, Communication & film, AI & society, itd.).

V začetku leta 2024 se je pojavilo več konkurenčnih aplikacij, dostopnih širši javnosti, ki s pomočjo generativne umetne inteligence podajajo razmeroma prepričljive glasbene izdelke na podlagi vnosa nekaj ključnih besed ali opisov. Odzivi na to noviteto s strani bolj in manj uveljavljenih glasbenikov so bili predvidljivo večinsko odklonilni, pri čemer so se naslanjali na znane diskurzivne obrazce o »pravi« umetnostni praksi, utemeljeni na izražajočem se posamezniku, ki svoje občutje sveta povzdiguje v dovršene estetske oblike.

Dedič romantičnega pojmovanja umetniške prakse je bil tudi Theodor W. Adorno. V prispevku bom sprva na kratko pokazal, kako je mogoče obravnavati njegovo teorijo standardizacije brez privzetja humanističnih izhodišč. Na tej teoretski podlagi bom zagovarjal tezo, da proizvodi aplikacij Suno, Udio in drugih programov, namenjeni generiranju glasbenih del, domala prvič v zgodovini glasbene industrije ponujajo konkurenčen izdelek etablirani obliki množične proizvodnje in potrošnje glasbenih izdelkov. Namreč: zdi se, da sprememba same forme glasbenega blaga, ki jo obeta generirana glasba, onemogoča doslej zanesljiv poslovni model, ki se zanaša na mistificiranje glasbenih ustvarjalcev, sploh njihovega rokovanja z glasbenimi sredstvi. Četudi se omenjeni programi za zdaj večinsko uporabljajo v sferi preizkušanj meja zmogljivosti ter generiranju glasbenih memov, lahko z raziskavo specifik te nove oblike in v pričakovanju vedno bolj dovršenih generacij teh aplikacij vsaj izrišemo nekatera ideološka in ekonomska bojišča, ki bi jih morebitna uveljavitev potrošnje generirane glasbe lahko izzvala v prihodnosti.

Lovrenc Rogelj je magister muzikologije, mladi raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in član programskega odbora Inštituta za delavske študije. V svojem delu se osredotoča na pojem standardizacije v povezavi s teorijo blagovne forme, natančneje z vprašanjem posebnosti proizvodnje in potrošnje blag, ustvarjenih s t.i. umetniškimi sredstvi.

V svojem predavanju iz leta 2015 z naslovom O umetni inteligenci in mestih Benjamin Bratton na primeru Sanzhi Pod City trdi, da mesta prihodnosti ne bodo osredotočena na človeka. V zadnjem času se je ta primer potihoma spremenil v pogosto citiran vir različnih memov v bolj nišnih kotičkih interneta in med nekaterimi prebivalci kibernetskega prostora sprožil očitno zanimanje za ukvarjanje z roparskimi teorijami vseh vrst. V svojem predavanju bom poskušal orisati možna antihumanistična branja memov kot delov reciklirane komunikacije, ki poteka v vse bolj memiziranem prostoru - domnevnih sodobnih središčih tako imenovane urbane kontrakulture.

Ivan Slijepčević je postorganski kanal kapitala, rojen v zidovih Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Trenutno raziskuje povezavo med digitalnimi prostori, njihovo kulturo, sodobnimi mesti in različnimi rivalskimi oblikami post-levičarstva.

V Marxovi kritiki politične ekonomije se kapital pojavlja kot samogibni subjekt. Nasprotno pa so človeški akterji podvrženi kapricam akumulacije: to je antihumanistična dinamika, na kateri temelji blagovni fetišizem, bistvo kapitalistične družbe. Toda kljub antropološki diagnozi, ki je bila podlaga za materialistični antihumanizem, Marx še zdaleč ni bil antihumanist. Nasprotno, antihumanizem in humanizem sta bila v njegovem delu v nenehni napetosti, ki se je kazala v neuresničeni možnosti človeškega življenja zunaj kapitalističnih družbenih razmerij. Za Marxa je kapitalizem zanikanje zgodovinsko danega človeštva. Zato lahko komunizem uresniči humanistični svet. Za Althusserja pa humanizem predstavlja “epistemološko oviro”, ki preprečuje spoznavanje zgodovinske vzročnosti. Zato je Althusserjev antihumanizem teoretska, transhistorična in abstraktna negacija človeka, Marxov pa je določen.

Po Marxu se “bistvo” človeškega življenja slavno preseli v prakso. To omogoča reinterpretacijo človeštva kot zgodovinsko specifičnega “sklopa družbenih odnosov”. Vendar ta premestitev ne odpravi epistemoloških težav glede mesta fiziologije in pozitivnih znanosti v Marxovem prikazu človeštva. Ta prispevek trdi, da metoda, ki jo Marx uporabi za razlago svoje antropologije v Kapitalu, vzpostavlja stalno dialektično napetost med (antihumanističnim) življenjem samogibnosti kapitala in konkretnim življenjem. S tem Marx izpodbija resničnost in idejo totalizirajoče formalne prevlade kapitala nad človeškim življenjem in naravo: kapital sam je abstraktna negacija človeškega.

S spoprijemanjem s tem vprašanjem lahko analiza prek Marxa in Althusserja opredeli vprašanja, ki se nanašajo na reprodukcijo človeškega življenja in narave zunaj kapitala; možnosti, ki izzivajo samoreprodukcijo kapitala. Kako bi lahko abstraktna negacija človeškega danes zadobila določeno politiko?

Rebecca Carson je asistentka na Royal college of art v Londonu. Je avtorica knjige Immanent externalities: The reproduction of life in capital.

Prispevek si za izhodišče vzame evolucionistično teorijo Andréja Leroi-Gourhana, ki sloni na tezi, da se z nastopom novih možganskih možnosti začne bliskovit vzpon tehnik, ki se gibljejo po črtah, ki tako zelo posnemajo filetsko evolucijo, da se praktično ne razlikujejo od neposrednega nadaljevanja splošnega razvoja vrst. Te eksosomatske tehnike intuitivno koncipiramo kot plemenite sadove človeške inteligence, vendar je paradoksno inteligenca bolj produkt tehnike, kot pa tehnika produkt inteligence. Tako se bova najprej ukvarjala z Leroi-Gourhanovo teorijo in razumevanjem človeške inteligence proti živalski, nato pa s tehničnimi objekti, v katere je vtisnjen in eksternaliziran epifilogenski spomin, in so zato v družbeni strukturi morfološko zvezani ter neločljivi od govorice. Človeško izločenje spomina v obliki jezika predstavlja preskok človeške evolucije iz anatomskega telesa v družbeno telo, beseda nadaljuje svoj preskok v tvorbi kultur in etnij; obenem pa predstavlja potek tehnične evolucije od tehnične integracije bolj ali manj specializiranih udov do izločitve organov-orodij, navidezno polarno nasproten proces. Podoben evolucijski preskok v inovaciji in diverzifikaciji tehničnih objektov iz enega organizma na drugega se dogodi z nastopom in evolucijo kapitalizma, ki – kot nekdaj človek – predstavlja gonilno silo tehničnega razvoja, hkrati pa nujno tvori področje soobstoja dveh navidez nasprotnih sistemov – besede in tehnike. V nadaljevanju prispevek obravnava različne modalitete soobstoja besede in tehnike znotraj različnih družbeno-tehničnih dispozitivov, ki skozi zgodovinsko genezo kapitala prevzemajo nove oblike ter nosijo različne implikacije.

Eva Drofenik (2003) je dodiplomska študentka programa Sociologija kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Trenutno se zanima za teorije tehnologije s historičnega vidika, sodobno politično misel, ekonomsko zgodovino in za analizo novih medijev ter popularne kulture, predvsem resničnostnih šovov, popa kot kulturne forme in digitalne religije. Prihaja iz Podčetrtka.

Jaka Vrščaj je dodiplomski študent programa Sociologija kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po pozni in skorajda naključni izbiri študija je razvil zanimanje za postmodernizem, teorije oblasti, tehnologije in dinamiko kapitalizma. Prosti čas si krajša s teoretizacijo nogometa.

Antihumanizem je predstavljal izziv za pojem dialektike, saj ponuja uničujočo kritiko subjekta, figure, ki je v središču Heglove upodobitve dialektične misli. Vendar so tako različne osebnosti, kot sta Moishe Postone in Alain Badiou, opozorile na možnost ponovnega premisleka dialektike z upoštevanjem antihumanistične kritike subjekta. V tem prispevku sem se lotil lastnega poskusa mišljenja dialektike skozi nesubjekt: proletariat, ki ga opredeljujem kot tisto, kar je izpuščeno iz človeškega (tj. iz vsega, kar je v dani družbi konstruirano kot človeško). Da bi razumel gibanje tega nesubjekta v zgodovini, se opiram na zgodnje formalistične in strukturalistične teorije pripovedi ter na nedavno posthumanistično antropologijo. Razmišljam o tem, kako je mogoče zgodbo nekega junaka pripovedovati kot dialektično strukturo, v kateri junak morda ni strogo človeški, temveč lahko deluje skupaj z demoni, duhovi in najrazličnejšimi fikcijami (in kjer so vsi junaki vselej že fiktivni, tudi kadar so resnični). Hkrati je moj namen razumeti privlačnost humanizma, ki vztraja kljub svoji očitni teoretski šibkosti. Sprašujem se, kako izključitev nekega lika iz človeškosti ustvari željo po človeškosti—izključitev proletariata iz meščanskega humanizma ustvari željo po prisvojitvi človeškega, medtem ko očitna grožnja umetne inteligence mejam človeškega ustvari željo po tem, da bi se človeškega oprijeli še močneje kot prej.

Joseph Grim Feinberg e raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Češke akademije znanosti. V svojem delu raziskuje konstrukcijo politične subjektivnosti, pripovednega protagonizma in estetskega izraza v zgodovini srednje in vzhodne Evrope, ki se kaže v zanimivih in konkurenčnih koncepcijah družbe, človeka, naroda, ljudstva in proletariata. Med njegovimi nedavnimi objavami sta komentirana izdaja knjige Karla Teige Karel Teige’s Marketplace of art (v soavtorstvu s Sezginom Boynikom; Rab-Rab and Contradictions, 2022) in zbornik Karel Kosík and the dialectics of the concrete (Ivan Landa in Jan Mervart; Brill, 2022).

Laboria Cuboniks, kolektivna psevdonimna avtorica knjige Xenofeminism: A Politics for Alienation (Merve, 2015; Verso, 2018), je bila spočeta z intelektualno partenogenezo julija 2014 v berlinskem baru med poletno šolo o racionalizmu in levem akceleracionizmu, ki sta jo organizirala filozofa Peter Wolfendale in Reza Negarestani. Laboria Cuboniks, anagram Nicolasa Bourbakija, je tako kot njena predhodnica nastala v okoliščinah, ki so bile tako neumne kot pomenljive - v boju na družbenih omrežjih med racionalisti in levimi akceleracionisti ter njihovimi kritiki zaradi domnevne odsotnosti žensk v njihovih vrstah. Deset let pozneje je bil Ksenofeministični manifest preveden v osemnajst jezikov, vplival na plesne, glasbene in gledališke projekte, bil naveden kot ključni vpliv na dela, predstavljena na velikih mednarodnih umetniških razstavah, ter citiran v številnih znanstvenih knjigah in člankih. Vendar globlje politične in filozofske posledice ksenofeminizma ostajajo nerealizirane in neraziskane. Kot ustanovna članica skupine Laboria Cuboniks in soavtorica manifesta želim ob tej priložnosti razmisliti o dediščini ksenofeminizma, njegovih prednostih in pomanjkljivostih ter zlasti o tistih vidikih manifesta, ki so filozofsko najbolj edinstveni, vendar so bili zaradi svoje politične abstraktnosti in konceptualne zapletenosti pogosto spregledani v korist bolj prepoznavnih elementov.

Amy Ireland je pisateljica in teoretičarka, najbolj znana po svojem delu na področju antihumanističnega feminizma, teoretske fikcije, umetne inteligence in okultizma. Z Mayo B. Kronic je avtorica knjige Cute Accelerationism (Urbanomic, 2024) leta 2022 pa je pri založbi Holobionte izšla antologija njenega pisanja v španskem prevodu Filosofía-Ficción. Amy trenutno dela kot urednica in prevajalka pri britanski založbi za sodobno umetnost in filozofijo Urbanomic.

V predstavitvi ponovno obravnavamo ksenofeministične koncepte v luči nedavnih premikov v kulturi biohekanja, trendih dobrega počutja in inovacijah v digitalnem zdravju. Navdihnjen z navdušenjem nad bro science and paleo moms, je naš cilj predlagati, da se lahko (kseno)feministična načela pojavijo iz nepričakovanih virov. Napredek v biotehnologiji, medicini in prehranskem inženirstvu ter njihova popularizacija v digitalnih medijih nam omogoča preseganje telesnih meja na načine, ki so vzporedni s tehnološko manipulacijo. Pristop DIY mehkega biohekanja spodkopava standardne medicinske prakse in pogosto ignorira konvencionalne predstave o telesni “normalnosti” v korist individualno optimiziranega zdravja, s čimer spodbuja demokratizirano perspektivo n-od-1, ki se lahko uskladi s ksenofeminističnimi zavezami vključevanju in telesni dejavnosti. Čeprav pogosto implicitno ali eksplicitno potrjuje pojem optimalnih, naravnih stanj kot danosti, ima ta razvoj potencial, da izpodbija tradicionalne medicinsko-farmakološke paradigme, kar nakazuje, da bi se transformativne spremembe v spolni in telesni politiki lahko pojavile z oportunističnim hekanjem obstoječih praks. S primerjavo izrazov, kot so kiborg/holobiont, bio/hekanje, zdravje/samooskrba in individualizem/n=1 eksperimenti, raziskujemo, kako se sodobni wellness in zdravstveni diskurzi križajo s feminističnim inhumanizmom. To presečišče se zavezuje k stalni reviziji racionalnega in naravnega, izzivalnega biološkega determinizma in “naravnih” hierarhij, ki omejujejo telesa. Nazadnje podajamo okvirne primere, kako je mogoče poljudno-znanstvene zdravstvene intervencije preoblikovati v izgradnjo protokolov “ničelnih stroškov za potrošnike” za ksenofeministične prihodnosti.

Anamarija Šiša je magistrica Sociologije kulture in trenutno zaključuje interdisciplinarni doktorat Humanistike in družboslovja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Zaposlena je kot asistentka na Oddelku za medijske in komunikacijske študije ter kot raziskovalka na Centru za kulturne in religijske študije. Njeni raziskovalni interesi vključujejo aplikacije za zmenke, digitalne medije in tehnologijo ter sociologijo intimnosti in spolnosti.

Antonija Todić je mlada raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, kjer se osredotoča predvsem na procese skrbniških migracij v Sloveniji in širše, spolne razsežnosti migracij in integracije ter upravljanje s podatki in prakse odprte znanosti. Trenutno končuje doktorski študij na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z disertacijo o transnacionalizaciji oskrbe in migrantskih delavcev v varstvu starejših v Sloveniji. Od leta 2021 je tudi urednica pri reviji Treatises and documents: Journal of ethnic studies.

Kvir študije se v zadnjih dveh desetletjih obračajo k materialistični analizi umeščenosti binarnega spola v materialne pogoje kapitalizma, a v tej teoretski produkciji redko najdemo analize realsocialističnih družb kot vira uvida v načine oblikovanja politik spolne emancipacije. V prispevku izhajam iz teze, da gre pri tem med drugim za posledico analize realsocializmov skozi epistemološke leče zahodne teorije spola in seksualnosti. V svojem raziskovalnem fokusu zato sledim predlogu Keti Chukhrov, da pred kakršno koli analizo politik (spolne emancipacije) v okviru realsocializmov, te politike poskušamo razumeti glede na logiko delovanja družbene formacije, v kateri so nastale.

Osrednji del prispevka zato predstavlja analiza umeščenosti zahodne kvir kulturne politike kot individualne subverzije dominantne kulture v kapitalistično družbeno formacijo.

Epistemološko past, v okviru katere se kvir, kot ga poznamo v kapitalizmu, kaže kot univerzalno teoretsko orodje, s pomočjo marksističnih kritičark kvir teorije definiram kot posledico abstrahiranja diskurzivnih razsežnosti spola in seksualnosti od zgodovinsko specifičnih produkcijskih načinov, ki (tako normativno kot subverzivno) diskurzivno polje sploh omogočajo. Razmerje med pojavnostjo 'kvir' kulturne politike in materialnimi pogoji njenega nastanka nato preučim skozi študijo primera specifične socialistične družbene formacije v Sovjetski zvezi, v okviru katere Keti Chukhrov in Bogdan Popa govorita o posebni logiki kulturne politike spolne emancipacije, ki se ne konstituira v razliki do dominantne kulture, temveč predstavlja sredstvo za ustvarjanje biopolitične realnosti, ki bi z materialnimi pogoji produkcijskega načina v čim večji meri sovpadala.

Kaja Vajdetič je diplomirana kulturologinja in študentka magistrskega študija Sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času študija je kot performerka in aktivistka delovala v okviru kulturnega društva Transformator, od leta 2023 pa je članica Centra za družbeno raziskovanje – Cedra, kjer deluje na področju sindikalnega organiziranja delavk in delavcev v maloprodaji.

Človeške življenjske oblike, ki so na pragu popolne božanskosti, se v stanju nad zemeljskim obstojem odpravijo na morilske misije, usmerjene proti: 1) preveč človeškim nadomestnim predstavam lažne poti do poboženja in 2) individualni in intimni vezi, ki človeka povezuje z življenjem in svetom. Pico della Mirandola je med intenzivnim preučevanjem zgodovine vseh stikov med človeškim rodom in višjo inteligenco — besedil svetovne teologije — uvidel to stanje in po tem, ko je ločil primere resničnega stika od lažnega, v svojih 900 tezah in Oraciji o človekovem dostojanstvu opisuje metodo za človekovo poboženje in transcendenco vrste/življenja. Bog je človeka naredil za prevladujočo vrsto na Zemlji, kar se kaže v nadzoru, ki ga ima človek nad vsem življenjem s svojim obstojem kot izpopolnjena ubijalska tehnologija na Zemlji. Toda če ima človeška vrsta resnično nadzor, mora izvesti ezoterični (samo)umor, da bi presegla sebe in svet. Ubijalski Bog izvršuje navodila višje inteligence, ki se sporočajo prek prerokov in avatarjev, ki jih višja inteligenca pošilja na Zemljo, in vzpostavlja vedenjski prototip, ki ga mora človeško bitje posnemati, da bi ubilo vse, kar ga veže na privzeto inferiorno antropološko stanje. Toda ubijalski Bog mora loviti in ubijati tudi zunanje in ponarejene metode deifikacije: 1) lažno postajanje spinozovskega tipa, tj, shizoanalitično-postani-karkoli-želiš, nietzschejansko/deleuzo-guattarijevsko afirmacijo življenja; 2) lažne vedenjske prototipe, ki trdijo, da so imeli stik z višjo inteligenco in 3) humanizme tipa Evropska unija oziroma psihoanalitični “uživaj v svojem simptomu”, ki trdijo, da je človek krona stvarstva tudi v nepopolnem patološkem stanju. Ker se zunanja in notranja ubijalskost zbližujeta, si je mogoče zamisliti zadnji trenutek na Zemlji, po katerem vse, kar se dogaja na svetu, ne more imeti več nobenega pomena (svet še nikoli ni bil dovolj nihilističen).

Miroslav Griško je filozof in pisec iz Ljubljane. Je avtor knjige Eshatološka vojna, ki je leta 2022 izšla pri KUD Apokalipsa, v elektronski izdaji pa pri društvu Galerija Boks (2023).

Čeprav je minilo že več kot pet desetletij, še vedno čakamo na sistematično ukvarjanje z Deleuzovo in Guattarijevo kritiko psihoanalize s strani lacanovske psihoanalitične skupnosti. Ta članek kontekstualizira ključne točke shizoanalize znotraj treh strukturnih psihičnih registrov v lacanovski psihoanalizi: psihoze, nevroze in perverzije. Deleuzovo in Guattarijevo kritiko psihoanalize pozicioniramo kot imanentno kritiko nevrotične strukture skozi psihotični register.

Bistvo psihotičnega registra je, da označevalec (ali Drugi) ni uspešno integriran, kar vodi v onemogočanje psihotikovega vstopa v simbolno. To oblikuje, kako se simbolno “pokaže” (psihotičnemu) subjektu in kako subjekt poskuša konstituirati simbolno na imanenten, avtonomen način. Ker psihotik ne sprejema označevalca, želja ne deluje kot manko, brez razcepljenega subjekta in realnosti, ki še ni vzpostavljena. Namesto tega želeča produkcija vključuje zarodni tok intenzivnosti, spajanje in povezovanje v vključujoče disjunktivne sinteze. Psihotični subjekt torej ni subjekt v klasičnem smislu, saj sledi želji na ravni intenzitet in ne (simboličnih) kod. Proizvodnja želje je torej intenzivna proizvodnja, ki udejanja željo onkraj meja simbolnega reda.
V zadnjem delu prispevka te trditve povezujemo z akceleranizmom Nicka Landa, pri čemer trdimo, da Landova filozofija zagotavlja najbolj ekspliciten prikaz imanentnega stopnjevanja želje znotraj psihotičnega registra.

Maks Valenčič je medijski teoretik in filozof. Je raziskovalec pri New centre for reseach and practice ter urednik revije za sodobno umetnost in teorijo-fikcijo Šum ter odgovorni urednik revije Razpotja. Je tudi član kolektiva GIA in voditelj serije podcastov Technologos.

Prihodnost, ki mi je bila vedno tako jasna, je postala kot črna avtocesta ponoči. Zdaj smo bili na neznanem ozemlju ... in smo si zgodovino ustvarjali sproti.

Ko se halucinirani Imperij duha razblini in po vsej Evropi ugasnejo luči, se časovna linija od “divjaštva do človečnosti” razleti na “kaotično razbite trenutke”, črepinje, katerih edini možni princip urejanja je Kurtzov gradient, ki vodi “od prače do megatonske bombe” prek evakuacije notranjosti, ki doseže vrh v “utelešenju diskontinuitete”. Toda “če je univerzalno šele na koncu [...], kje najdemo nedolžnost za ustvarjanje univerzalne zgodovine”? Se pravi, da bi jo ustvarili kot nekaj drugega kot sekularizirano eshatologijo, ki kibernetiko pozitivnih povratnih zank napačno razume kot postopno razodetje končnosti (Kantov bazilisk, samouresničitev Absoluta, usoda človeštva, AGI kot elektroGeist ...)?

Če je akceleracionizem kaj, je to teorija in praksa želeče produkcije: pozitivna povratna vezja, ki prihodnost vklapljajo v sedanjost in brez razrešitve ali odrešitve zapletajo usmerjenost, pri čemer univerzalno zgodovino vztrajno šifrirajo kot “zgodovino nepredvidljivih dogodkov”.

Vse, kar je bilo trdno, se segreje in začne vreti kot lava. Oranžna svetloba ogromnih črnih peči pleše na tekoči kovini. Stvar, ki se razcveta v agoniji, prehaja skozi vse podobe, ki jih je kdajkoli prevzela, ko se raztaplja v industrijsko infrastrukturo, iz katere bo izšla. Tekoče srebro v razpršenih valovih teče po pregreti površini ... dokler ne izgine in se zavrti v nič ... Skozi rdeče skenirne črte vidimo, kako se razblinijo vse mračne skrbi Stare celine. Duh, zgodovina, smisel ... izginejo v črnino.

Pospešijo nazaj na avtocesto.

*

Maya B. Kronic je agentka, pacient in produkt tekočega raziskovalnega projekta o hiperstiranju spolov in ljubkem akceleracionizmu. Kot filozofinja in urednica pri britanski založbi Urbanomic je Maya veliko pisala in govoril o umetnosti in filozofiji, skupaj z Amy Ireland je soavtorica knjige Cute Acelerationism (2024), sodeloval je s številnimi umetniki pri razvoju interdisciplinarnih projektov ter prevedla nešteto esejev in različnih knjižnih del francoske filozofije.

To keynote predavanje obravnava dediščino antihumanizma v kontekstu računalništva in njegove filozofije. Trenutni razvoj umetne inteligence (UI) potrjuje vse večjo avtonomijo računalniške avtomatizacije. Današnji računalniški sistemi lahko sprejemajo odločitve in ustvarjajo nove podatke brez večjega sodelovanja človeka. Zaradi družbenih tveganj, ki jih prinaša takšno širjenje kvaziavtonomnih računalniških agentov, se tehnološka podjetja, zakonodajni organi in akademska sfera pogosto zavzemajo za “na človeka osredotočen” pristop, ki naj bi programiranje in uporabo umetne inteligence uskladil s človeškimi vrednotami in cilji ter tako domnevno povečal preglednost in zaupanje v rezultate teh strojev. V retoriki umetne inteligence, osredotočene na človeka, je mogoče najti številne konceptualne omejitve, ki jih je antihumanizem že prepoznal v fundamentalističnih in subjektivističnih predpostavkah in ciljih zahodne filozofske tradicije. V tem predavanju bodo izpostavljene nekatere od teh zahtevnih omejitev. V okviru predavanja pa bodo problematizirane tudi dediščine antihumanizma. Čeprav je antihumanizem usmerjal humanistične vede, je zamudil številne priložnosti za novo konceptualizacijo tehnologije. Kaj bi bilo treba ohraniti in kaj nasprotno zavreči iz teoretskega antihumanizma, ko predlagamo spekulativno filozofijo računalništva? Da bi odgovorili na to vprašanje, se bo predavanje osredotočilo na posledice preseganja standardnega antropomorfnega in antropološkega horizonta, pri čemer bo ohranilo subjektivnost in reprezentacijo kot dva ključna koncepta za ukvarjanje ne le z računalniškimi stroji, temveč tudi s simbolnim redom, ki ga ti strukturno proizvajajo in vzdržujejo.

M. Beatrice Fazi je filozofinja, znana po svojem delu na področju filozofije računalništva, filozofije tehnologije in filozofije medijev. Njene raziskave se osredotočajo na ontologije in epistemologije, ki jih ustvarja sodobna tehnoznanost, zlasti v povezavi z vprašanji umetne inteligence in računalništva ter njunim vplivom na kulturo in družbo. Je predavateljica digitalne humanistike na Fakulteti za medije, umetnost in humanistiko Univerze v Sussexu v Združenem kraljestvu. Je avtorica knjige Contingent Computation: Abstraction, Experience, and Indeterminacy in Computational Aesthetics, ki je je leta 2018 izšla pri založbi Rowman & Littlefield International.

Legitimnost humanizma izhaja iz pretenzije po pojasnjevanju človeške dejavnosti kot nečesa, kar izhaja iz človeku lastne subjektivnosti, njegove svobodne volje, vrednot in prepričanj. V nasprotju s tem freudovski psihoanalitični okvir ponuja alternativno razlago za človeško dejavnost, po kateri je človeška duševnost opredeljena z zakonitostmi psihičnega aparata, po katerih je zavestna ali hotena dejavnost šele sekundaren odziv. Ekonomska razsežnost metapsihologije (teoretičnega korpusa vednosti, pridobljene s psihoanalitično prakso) se že pri zgodnjem Freudu osredotoča na dinamiko stopnjevanja vzdraženja in njegovega odvajanja, pri čemer prvo predstavlja ugodje, slednje pa neugodje. Psihični vtisi tako povzročijo stopnjevanje vzdraženja, funkcija psihičnega aparata pa je, da ga odvede. Pri tem posebno vlogo igra koncept gona, instance, ki vzdraženje dovaja »od znotraj« in neodvisno od zunanjih dražljajev. Freudu se ob odkritju teh spoznanj zarisuje pojem libidinalne ekonomije, ekonomskega področja duševnosti, kjer poteka trgovanje, investiranje in zadolževanje, njena valuta pa je psihična energija. Prispevek nadalje izhaja iz teze, da je mogoče v skladu z nekaterimi ugotovitvami, ki izhajajo iz tega teoretskega okvirja, pojasniti tudi razširjenost uporabe psihoaktivnih substanc, kot so alkohol, prepovedane droge ali pa psihotropna zdravila, denimo antidepresivi. Ker substance poleg materialnega učinkovanja izkazujejo tudi učinke, povezane z njihovim družbeno veljavo, je njihova raba tesno prepletena z libidinalno ekonomijo. Prispevek bo skušal orisati ontologijo tega prepleta in prikazati relevantnost freudovskega teoretskega okvira za razumevanje dejavnosti, kot se kaže v kapitalizmu 21. stoletja.

Marko Miočić je magister farmacije, filozofije in sociologije. Trenutno študij filozofije nadaljuje na doktorski stopnji. Ukvarja se s prevajanjem, predvsem za Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki izdaja knjižno zbirko Analecta in revijo Problemi. V njegovem prevodu je izšla knjiga Slavoja Žižka Krščanski ateizem, pred izidom pa je tudi prevod knjige Seksualna ekonomija kapitalizma Noama Yurana. Dela kot novinar na redakciji za kulturo in humanistične vede Radia Študent, kjer piše novičarske in teoretske prispevke ter pripravlja intervjuje. Ukvarja se z vprašanji, povezanimi s kapitalizmom, človeško dejavnostjo, vlogo farmakologije in libidinalno ekonomijo.

V prispevku se bom ukvarjala z razlikami med ameriškim in kitajskim pristopom k razvoju umetne inteligence ter geopolitičnimi učinki te razlike.

Andrea Jovanović je doktorska študentka na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, asistentka na Fakulteti za medije in komunikacije (Beograd) in raziskovalka na Inštitutu za politične študije (Beograd).

“Kot da smo šli v vojno” svoj delovni dan opiše delavec v maloprodajnem skladišču. “Vsak mesec ocenjujejo poslovalnice, vsak mesec izveš na katerem mestu si” o svojem delu pripoveduje delavka v maloprodajni poslovalnici. S pomočjo analize intervjujev z delavci v maloprodajnih skladiščih in poslovalnicah bom pokazala, da sta na dveh različnih mestih v logistični verigi maloprodajnih podjetij - v centralnih skladiščih, ki so v središču logistične verige, in v poslovalnicah, ki predstavljajo obrobne dele te verige, na delu dva specifična modela upravljanja z delovno silo, ki na diferencirana načina zagotavljata produktivnost in krotkost delavcev.

V skladiščih se produktivnost in disciplino zagotavlja s kombinacijo merjenja učinkovitosti posameznega delavca (normo oz. številom skeniranih izdelkov v delovnem dnevu) in uporabe izjem v slovenski delovnopravni zakonodaji, ki omogoča zaposlovanje preko enotnih dovoljenj za bivanje in delo. S tem podjetja na delavčevo zmožnost za doseganje norme na delovnem mestu vežejo možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, na pogodbo o zaposlitvi pa dovoljenje za bivanje v Sloveniji in Evropski uniji. V maloprodajnih poslovalnicah se produktivnost meri drugače: kot razmerje med realiziranim prometom in številom zaposlenih, kar omogoča primerjavo produktivnosti različnih poslovalnic, spremljanje nihanj v produktivnosti ene poslovalnice skozi čas in takojšnje ukrepanje, ko se v statistikah zazna odklon. Hkrati pa ne zahteva natančnega in nenehnega disciplinskega nadzora nad posameznimi delavci, saj doseganje zahtevane stopnje produktivnosti ni naloga posameznega delavca, ampak skupni cilj kolektiva.

Ker se v osrednjih in obrobnih mestih v distribucijski verigi maloprodajnih podjetij smoter zviševanja produktivnosti delovnega procesa in ohranjanja krotkosti delovne sile dosega z različnima oblastnima modeloma, ki delavce vsak na svoj način vpneta v delovni proces, bom v zaključku sklepala, da upor in delavsko organiziranje v skladiščih duši predvsem strah pred discipliniranjem, v poslovalnicah pa identifikacija s ciljem doseganja zahtevane storilnosti. Zaposleni v poslovalnicah svojega nezadovoljstva v prvi vrsti zato ne usmerjajo proti podjetju, ampak proti sodelavcem, ki jim ne uspeva izkazovati zadostne mere kolegialnosti.

Marja Zakelšek je magistrska študentka Sociologije kulture in Psihologije. Kot novinarka je na Radiu Študent poročala predvsem o delovanju študentske organizacije. Kratek čas je delala tudi pri Centru za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji (Oštro) in poročala o primerih navideznega outsourcinga. Od leta 2021 je aktivna v Centru za družbeno raziskovanje (Cedra), kjer pomaga pri organiziranju v maloprodajni panogi.

V tem prispevku je v dialogu z Levinasom in psihoanalizo (inter alia) predstavljena trditev, da je vse, kar kaka, vredno etične obravnave. Ob tem obravnavam figuro prozopopeje ter dajanje obraza in glasu drugim kot neustrezno etiko za našo sedanjo krizo. Živalim so v preteklosti odrekali etični status, ker nimajo glasu: ne morejo se odzvati, so neodgovorne. Toda etika, ki ima korenine v glasu in, metonimično, obrazu, je na koncu humanistična etika, ki iz področja etične obravnave izključuje vse, kar ni človeško. Naša trenutna ekološka in politična kriza pa zahteva etiko nečloveškega. Predstavljam tretjo pot na področju etike živali, ki je bila v preteklosti razdeljena med humanistični tradiciji deontologije (pravice živali) in utilitarizma (osvoboditev živali). V nasprotju s številnimi argumenti v prid nečloveškim bitjem kakmusov test izključuje robote in umetno inteligenco, pri čemer trdim, da je na sedanjem križišču zelo pomembno, da storimo prav to. Na koncu se obračam k poeziji in glasbi, ki sta bili v preteklosti zavrnjeni kot preveč kakafonični: torej zavrnjeni kot zvok in bes, ki ne pomenita ničesar - zgolj igranje s kakci -, da bi vzpostavil etiko kakanja, ki ni sublimirana v ljubezni do denarja, kot etiko igre in ne etiko dela. Z drugimi besedami, etika kakanja ni le antihumanistična etika, ampak tudi antikapitalistična etika izključenih.

Eric Powell je gostujoči raziskovalec na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegova dela so med drugim izšla ali bodo izšla v ELH, Textual practice, Thinking verse, Essays in romanticism, Romance, revolution and reform, Romantic textualities, Socialist forum, in Chicago review, V letih 2018-2020 je bil urednik Chicago review na Univerzi v Chicagu.

Govoril bom o antihumanističnih teorijah 21. stoletja na primeru medijske arheologije in njenem položaju v sorodnih teoretskih (stiki z akceleracionizmom so redki) in akademskih prizoriščih (večinoma je zreducirana nazaj na kulturo) ter v spletni kulturi (memi o medijski arheologiji ne obstajajo!). Radikalna medijska arheologija, zlasti delo Wolfganga Ernsta, namreč ne izhaja le iz konceptualnega premika od kulture k tehnologiji, temveč se želi v celoti znebiti sklicevanja na človeka ter njegove kulturne in kognitivne pristranskosti. Odpravlja zgodovinsko zavest in eshatologijo, ki ju ustvarjata diskurz in pisanje, pa tudi duhove mrtvih medijev: čas se nadaljuje le v funkciji tehnologije. Z vse večjo prisotnostjo strojne inteligence v človeški kulturi se tako hladnost medijske arheologije, kot pravi Maks Valenčič, le še poglablja. Zanimal me bo naslednji korak medijsko-arheološkega antihumanizma: avtomatizacija humanistike.

Robert Bobnič je doktorski študent medijskih študij in raziskovalec na Oddelku za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Zanimajo ga predvsem sociologija algoritemskih in internetnih kultur, medijska arheologija in teorija računalniških medijev. Je član kolektiva GIA.

Datafikacija spodbuja avtomatizacijo v velikem obsegu, vključno z najosnovnejšimi vidiki življenja (Couldry in Mejias 2019). To sili k povečanemu povpraševanju po podatkih, zaradi česar se množijo javna, zasebna in javno-zasebna podatkovna skladišča (Thylstrup 2022). Po drugi strani sta razvoj na področju velikih količin podatkov (Beyer in Laney 2012) in povečanje računske moči določila kapitalizacijo raziskav umetne inteligence, zlasti umetnih nevronskih mrež (Fazi 2020). Vendar pa je nizka stopnja razložljivosti globokih nevronskih mrež (Kelleher 2019) sprožila nešteto diskurzov o globokem učenju. Campolo in Crawford v zvezi s tem trdita, da ti diskurzi ne proizvajajo le tehnooptimizma, temveč tudi začarani determinizem, ki ustvarjalce teh sistemov ščiti pred družbeno odgovornostjo (2020). Z osredotočanjem na determinizem, ki se pojavlja v diskurzih, povezanih z globokim učenjem in umetno inteligenco širše, bo ta prispevej poskušal obravnavati vsaj štiri raziskovalne smeri: analizirati človeške in strojne načine učenja; problematizirati pojem avtonomije v kontekstu reprezentacije, abstrakcije in agentstva; obravnavati tako imenovano kulturo izbrisa, za katero Floridi trdi, da je nasledila kulturni trend zapisovanja informacij (2023) in je posebej zanimiva zaradi svojega potencialnega priklica avtonomije. Kljub temu bo glavna skrb te predstavitve teoretično obravnavanje nekako posebnega, dvojno strukturiranega značaja posredovanja, ki ga izvaja človekovo posredovanje pri usposabljanju nevronskih mrež.

Nina Cvar je od leta 2019 zaposlena kot znanstvena sodelavka na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer sodeluje pri raziskovalnih projektih s področja digitalizacije. Od leta 2022 je zaposlena tudi na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in sodeluje pri raziskovalnih projektih na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Med letoma 2008 in 2017 je bila profesionalna filmska kritičarka, sodelovala je pri vseh pomembnejših slovenskih publikacijah. Za svoje delo je prejela nagrado Nike Bohinc. Leta 2021 je izdala znanstveno monografijo Digitalna podoba in globalni kapitalizem pri eni osrednjih slovenskih humanističnih in družboslovnih založb Sophia.

Andrej Kos je trenutno redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in vodja Laboratorija za telekomunikacije. Njegova raziskovalna področja so porazdeljeni kibernetsko-fizični sistemi, digitalizacija in varnost. Tehnološka področja vključujejo internet stvari, komunikacijske protokole, omrežja 5G in 6G, kibernetsko varnost, veriženje blokov in podatke. Vertikalni sektorji, ki jih ta tehnološka področja podpirajo pri njegovem delu, so pametna mesta, vasi in skupnosti, industrija, kritična infrastruktura in javna varnost. Leta 2020 je prejel zlato plaketo Univerze v Ljubljani za izjemne zasluge pri razvoju znanstvenega, pedagoškega ali umetniškega ustvarjanja in za krepitev ugleda Univerze v Ljubljani. Je urednik znanstvene revije Elektrotehniški Vestnik in pridruženi urednik mednarodne znanstvene konference Cobcom in konference VITEL ter član programskega odbora več mednarodnih konferenc. Kot gostujoči profesor je predaval na več prestižnih tujih univerzah, med drugim v Gradcu na Tehnični univerzi v Gradcu, v Sankt Peterburgu na Univerzi za telekomunikacije (Bonč Brojevič), na Kitajskem v Jinanu na Univerzi Jinan in v Pekingu na Pekinški normalni univerzi (BNU). Kot vabljeni predavatelj je predaval tudi v Berlinu, Dublinu, Qufuju, Xianu in Patrasu.

Kljub humanističnemu zboru, ki bi UI omejil zgolj na materializacijo družbenih odnosov kot so kapitalistično izkoriščanje, kolonialno črpanje sredstev ali obsedenost z nadzorom s strani sodobne države, UI kaže zanimivo avtonomijo tako v svojem razvoju kot v svojem vedenju, a avtonomijo, ki hkrati ni avtonomija simbolne strukture (ko je poskušala biti simbolna struktura, je bila UI večinoma nepomembna in neuspešna) in tako na novo postavlja glavno vprašanje prvotnega antihumanizma: če ni niti simbolna niti zares struktura, a je še vedno nenavadno avtonomna in tuja na način, kot so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zdeli nezavedno ali kapitalistični družbeni odnosi, kako lahko UI teoretiziramo na antihumanističen način? Katere slabosti in slepe pege prvotne, strukturalistično navdihnjene antihumanistične teorije bi takšna teoretizacija razkrila?

Primož Krašovec je docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete o epistemologiji, ideologiji, teoriji tehnologije in digitalnih kulturah. Njegova trenutna raziskovalna področja so: kapitalistična avtomatizacija in realna subsumpcija, umetne inteligence in nove medijske kulture. Leta 2021 je izdal svojo prvo knjigo Tujost kapitala.

Intelektualna zgodovina je polna preobratov. Od petdesetih let 20. stoletja naprej smo bili priča poplavi domnevnih sprememb paradigem, ki sestavljajo teoretski trend, ki kaže težnjo po samostojni disciplini znotraj humanistike. Ta teoretska fascinacija se je začela z jezikovnim obratom v šestdesetih letih, ki sta mu sledila slikovni in telesni obrat v osemdesetih, sledil je afektivni obrat v devetdesetih in nazadnje čutilni obrat. Pogovor si prizadeva ponovno razmisliti o tej – nikakor ne izčrpni – poti obratov, tako da jih poveže z ločnico med humanizmom in antihumanizmom.

Lidija Šumah je raziskovalka na Oddelku za filozofijo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s teorijo afekta, (post)strukturalizmom, teoretsko psihoanalizo, kritično teorijo in zgodnjo moderno filozofijo (Descartes, Spinoza). Trenutno je gostujoča štipendistka na Univerzi v Chicagu in Centru za senzorične študije v Montrealu.

Družbena izbira in zlasti glasovanje sta osrednji vprašanji liberalnih družb in verjetno vseh (človeških in nečloveških) skupinskih odločitev. Vendar se antihumanistični epistemologi in filozofi znanosti običajno ne ukvarjajo z razvojem teorije družbene izbire.

V tem prispevku uporabljamo (pre)zgodovino teorije družbene izbire (od Plinija Starejšega, Lulla in francoskega razsvetljenstva do Arrowovega teorema [1951] in naprej), da bi raziskali, kako bi se modeli izbranih epistemologij umestili v njene faze.

Posebno pozornost bomo namenili Arrowovemu teoremu o nemožnosti, ki ga je zlahka napačno razumeti kot slepo ulico, vendar je v resnici prva uspešna uporaba aksiomatskega pristopa v družboslovju in pomeni začetek področja oblikovanja mehanizmov.

Cilj tega poskusa je dobiti vpogled v to, kako epistemološki modeli modelirajo konceptualnost v povezavi s teorijo družbene izbire in kaj, če sploh kaj, se lahko iz tega srečanja naučimo o sami konceptualnosti.

Jan Kostanjevec je filozof, družboslovec in programer, ki ga zanimajo filozofija znanosti, matematike in tehnologije s poudarkom na izraznosti, miselnosti in področjih, povezanih z idejami, veščinami in stroji. Piše doktorsko disertacijo o razvoju programske opreme v novičarskih organizacijah. Je del ekipe za informatiko na Radiu Študent, član GIA in kompot.si. Objavljal je v revijah Javnost, Šum in Razpotja. Predaval je na LMU München, BudPT, Sokratovskih predavanjih in mur.at.

Prispevek izpodbija pogosto citirano teorijo nadzorovalnega kapitalizma, ki jo je predlagala Shoshana Zuboff, ameriška znanstvenica, katere delo predstavlja “novo logiko akumulacije in operacij”, ki naj bi človeške izkušnje uporabljala kot brezplačno surovino za pretvorbo v vedenjske podatke. Zuboffova trdi, da ta “prevarantska sila”, ki jo poganjajo novi ekonomski imperativi, izkorišča “deviško ozemlje” zasebnih človeških izkušenj, pri čemer je razvoj platform, kot sta Google in Facebook, najboljši primer. Prispevek izpostavlja nekatere najbolj pretirane trditve v okviru teorije nadzorovalnega kapitalizma, ki ne pojasnijo različnih oblik brezbrižnosti do moralnih vrednot, ki koreninijo v človeški naravi. Te predpostavke, ki so simptomatične za sodobno zaskrbljenost zaradi tehnologije, pogosto zavzemajo paranoičen ton in namesto dejanskih konceptov uporabljajo odmeve orwellovske distopije. Poleg tega Zuboffin okvir postavlja zasebnost kot temeljni kamen demokratične ureditve in se zaključi s sinofobično pravljico, ki prikazuje zadnjo stopnjo uničujočih učinkov nadzornega kapitalizma: prihodnost, v kateri bo propadel “pravi individualizem” in bodo stroji manipulirali ljudi v enotne subjektivitete. Prispevek bo s tremi protiargumenti - na podlagi primerov iz običajnih praks spletnega trženja, rutinskega zbiranja in obdelave podatkov ter razvoja strojnega učenja - pokazala, da je večino tega, kar se imenuje “prihodki od nadzora” ali “kapital nadzora”, dejansko mogoče razumeti kot tipične dejavnosti spletnega oglaševanja in ne kot bistveno novo ali zloveščo obliko kapitalizma.

Maruška Nardoni je doktorska raziskovalka na Centru za družbene študije znanosti in asistentka na Fakulteti za družbene vede ter Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Njena doktorska disertacija raziskuje monetizacijo uporabniških podatkov v ekosistemih platform s posebnim poudarkom na vlogi strojnega učenja. Njeno raziskovanje združuje pristope sociologije znanosti in tehnologije s politično ekonomijo. V širšem smislu njeni akademski interesi vključujejo zgodovino znanosti, epistemologijo, kompleksne inženirske sisteme in modeliranje sprejemanja tehnologije.

Zaradi hitrega razvoja naprednih algoritmov in računalniške moči so misleči stroji začeli zavzemati večino trenutne filozofske razprave o tehnologiji. Čeprav so neločljivo povezani z umetno inteligenco, je občutno manj pozornosti namenjene strojem za občutenje in znatnemu napredku, ki je bil dosežen v njihovem nedavnem tehnološkem razvoju. Prispevek izhaja iz treh različnih lokacij nenehnega zmanjševanja razdalje, ki ljudi ločuje od naših tehnoloških priveskov. V nadaljevanju prispevka, v katerem je orisana konceptualna vrednost pojmov biomimetika, bio-fabrikacija in bio-hibridizacija za filozofsko raziskovanje, je predstavljeno srečanje med današnjimi biotehnološkimi raziskavami na eni in Freudovimi starimi antihumanističnimi spoznanji o naravi človeka kot protetičnega božanstva na drugi strani.

Simon Hajdini je višji znanstveni sodelavec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava socialno in politično filozofijo. Specializiran je za kritično teorijo, politično ekonomijo, (hiper)strukturalizem in psihoanalizo. Trenutno raziskuje in piše o čutni politiki družbenih delitev. Njegova zadnja knjiga je What's that smell? A philosophy of the olfactory (MIT Press, 2024).

Uporabnikom prijazne generativne tehnologije umetne inteligence, kot so Dall-E, ChatGPT in Runway, po mnenju številnih komentatorjev napovedujejo napad nerealnih, informacijskih simulakrov. Medijski teoretik Matthew Kirschenbaum je na primer napovedal “besedilnopokalipso”, v kateri se bodo besedila, katerih avtor je človek, izgubila v morju strojno generiranih faksimilov. (Kdo med nami, ki poučujemo predmete z intenzivnim branjem in pisanjem, se ni spraševal, ali ne bodo kritične sposobnosti naših učencev zaradi enostavnosti in dostopnosti generativne umetne inteligence ugasnile še preden se bodo sploh vžgale?) Toda ali je položaj res tako preprost in dobro opredeljen, da lahko govorimo o nečloveški informatiki, ki stoji nasproti domnevnemu agenstvu, izvirnosti in kritičnemu duhu človeških bralcev in piscev? Predavanje zagovarja novo formulacijo problema, ki bo pozorna na to, kako nedavne tehnologije umetne inteligence grozijo, da bodo utrdile in celo povzdignile anahronistični humanizem. Le s preoblikovanjem tega zakoreninjenega nasprotja med tehniko in človekom lahko dosežemo ustrezno humanistično (ali antihumanistično) filozofijo, ki bo ustrezala zahtevam sedanjosti.

Bernard Dionysius Geoghegan je medijski teoretik in sopredseduje skupini SCMS za filozofijo in teorijo. Predaval je na univerzah v New Havenu, Parizu, Londonu, Evanstonu in Göteborgu. Pri založbi univerze Duke je leta 2024 izšla njegova knjiga Code: From information theory to French theory, njegovi eseji o zgodovini medijev pa izhajajo v revijah, kot so Representations, Critical inquiry, in Grey room. Deluje tudi kot kustos na področju medijskih in okoljskih študij.